POJASNILO SLOVENSKI JAVNOSTI

Predsedstvo Narodnega sveta je sklenilo na svoji seji 8.3.2010, predlagati ZNP, najvišjemu organu Narodnega sveta, da se NSKS razpusti. O tem predlogu predsedstva bo razpravljal in odločal Zbor narodnih predstavnikov dne 29. marca 2010. Ker gre za ustavitev dejavnosti osrednje organizacije koroških Slovencev, ki deluje že 60-let, smo slovenski javnosti dolžni pojasnilo.

Neposredni povod za razpust organizacije je razpolovitev odobrenih podpornih sredstev iz Republike Slovenije. Vendar so finance samo povod, ne pa razlog za ustavitev dejavnosti. Razlogi so politični.
Že odkar je Slovenija postala demokratična parlamentarna demokracija, je Narodni svet zahteval demokratizacijo struktur tudi pri koroških Slovencih. Bili smo in smo prepričani, da samo skupno, demokratično izvoljeno zastopstvo koroških Slovencev lahko celovito zastopa interese slovenske narodne skupnosti na Koroškem, formulira njihove potrebe, se legitimirano pogovarja ter pogaja in končno uveljavlja tudi politično odgovornost lastnih zastopnikov. Takšno zastopstvo nam je bilo obljubljeno tako pred plebiscitom 10.10.1920, kakor tudi po zmagi nad nacizmom 1945, nikoli pa ni bilo uresničeno. Namesto tega je zgodovinski razvoj v matični Sloveniji tudi pri koroških Slovencih poskrbel za razdvojenost struktur. Tudi Senžermenska pogodba uveljavlja nekatera načela samoupravljanja manjšine.
Po osamosvojitvi Slovenije je Narodni svet storil vse, kar je po svojih močeh mogel storiti, da bi vzpostavil skupno demokratično izvoljeno zastopstvo koroških Slovencev. Na pobudo Narodnega sveta je bil izdelan model za javnopravno zastopstvo, katerega je podprl vsaj del avstrijske politike. Ker javnopravno zastopstvo ni bilo uresničeno, smo leta 1995 sami izvedli volitve Zbora narodnih predstavnikov, pri katerih se je v volilni imenik vpisalo nad 6.000 oseb; volitve smo v letih 2000 in 2005 uspešno ponovili. Kljub temu sta Avstrija in Slovenija NSKS tretirali še naprej kot eno od številnih organizacij koroških Slovencev. Zato je na pobudo NSKS bil obnovljen Koordinacijski odbor koroških Slovencev, pri katerem pa se je žal izkazalo, da zaradi konstrukcijske napake ni mogel preprečiti samovoljnega ravnanja obeh tedanjih predsednikov osrednjih organizacij mimo lastne baze. Posledica so bile boleče, vendar potrebne ločitve v lastni organizaciji. Kljub temu smo nadaljevali pomujanja za skupno zastopstvo.
NSKS je dal preveriti pobudo, ali bi novi člen 120a avstrijske zvezne ustave lahko bil primerna podlaga za javnopravno zastopstvo. NSKS je tudi dal pobudo za spremembo Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (ZORSSZNM); ta naj bi privedla do demokratične organiziranosti slovenskih skupnosti v zamejstvu. Še leta 2010 je NSKS predložil predlog za obnovitev Koordinacijskega odbora koroških Slovencev brez poprejšnjih konstrukcijskih napak in ob upoštevanju vseh političnih struktur koroških Slovencev. Vsi predlogi za prostovoljno lastno skupno organiziranost so propadli zaradi odpora druge osrednje organizacije koroških Slovencev, ZSO, oz. bolje rečeno njenega predsednika. Skozi vseh teh 20 let od demokratizacije Slovenije naprej pa smo zahtevali stališče in opredelitev do tega vprašanja tudi iz matične Slovenije. Zahtevane opredelitve kljub raznim obljubam nikdar ni bilo, vedno smo čuli, naj se koroški Slovenci kot subjekt odločimo sami.

Po drugi strani smo v letih od samostojnosti Slovenije doživeli dramatičen zasuk odnosa do narodne zavesti pri delu političnega zastopstva koroških Slovencev. Pred tem kljub vsem ideološkim razlikam v predstavah o manjšinskih pravicah med obema političnima organizacijama koroških Slovencev, od skupne spomenice k 7. členu Avstrijske državne pogodbe iz leta 1955 dalje, ni bilo bistvenih razlik. Ker ni bilo mogoče utemeljiti, zakaj naj bi navzlic podobnemu gledanju na manjšinsko vprašanje še naprej obstajala draga in neefektivna organizacijska dvotirnost, se je začel spreminjati tudi odnos ZSO do narodne zavesti. Prvič že leta 1995 so zastopniki ZSO v sosvetu za slovensko narodno skupnost pri Uradu zveznega kanclerja glasovali proti predlogu za takojšnjo razširitev veljavnostnega območja dopustitve slovenščine kot uradnega jezika in proti zahtevi po takojšnji postavitvi takrat predvidenih, a dejansko še manjkajočih dvojezičnih napisov, češ da je treba najprej izvajati ukrepe za ustvarjanje zaupanja in da avstrijske vlade ne bi smeli preobremeniti. Odtlej je intenzivnost zavzemanja ZSO za popolno uresničitev določil 7. člena Avstrijske državne pogodbe postajala vse bolj ohlapna. Namesto zavzemanja za dosledno uresničitev ustavnopravno in mednarodno zajamčenih pravic koroških Slovencev je stopila opredelitev, da je, ne glede na ceno, potrebno doseči “konsenz”, ZSO se je vsebolj spremenila v interpreta avstrijske vladne manjšinske politike. Svoj višek pa je ta sprememba samorazumevanja dosegla v druženju in celo pajdašenju s koroškim Heimatdienstom. Za preživetje narodne skupnosti potrebno narodno zavest razni predstavniki ZSO danes označujejo kot nacionalizem, namesto o koroških Slovencih raje govorijo o dvojezičnih Korošcih.

Tudi glede reševanja številnih odprtih vprašanj pri uresničevanju pravic koroških Slovencev je Narodni svet že od samostojnosti Slovenije naprej vedno spet prosil za jasno opredelitev. Od leta 2000, ko je izšla razsodba avstrijskega ustavnega sodišča o uradnem jeziku, in še bolj od leta 2001 naprej, ko je izšla prva razsodba ustavnega sodišča o dvojezičnih tablah, bi jasna opredelitev Slovenije do vprašanja nasledstva v Avstrijsko državno pogodbo bila nujna, saj Avstrija ni uresničila niti teh dveh razsodb ustavnega sodišča, niti nadaljnjih; s tem do danes krši ne samo lastno ustavo, temveč tudi mednarodno pogodbo, ki je Avstrijska državna pogodba. Tudi te zaželene opredelitve Republike Slovenije do danes žal ni bilo, niti ni bilo opredelitve Slovenije k različnemu odnosu do tega vprašanja znotraj narodne skupnosti.
Na obe vprašanji, tako glede skupnega, demokratično izvoljenega zastopstva koroških Slovencev, kakor tudi glede načelnega odnosa Republike Slovenije do avstrijske manjšinske politike, smo za odgovor prosili skozi 20 let. Odgovor smo sedaj dobili. Slovenska vlada se je odločila za črtanje podpornih sredstev vsem političnim organizacijam koroških Slovencev za 40 %, potem ko je že leto poprej prišlo do črtanja v višini 10%. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu je utemeljeval črtanje s tem, da politične organizacije niso tako pomembne in da so ovrednotili dosedanjo dejavnost.
To pomeni :

Politika ni pomembna:
1. Razsodbe ustavnega sodišča že celo desetletje niso uresničene, v teku so nadaljnji postopki.
2. Pripravili smo predlog za temeljito reformo Zakona o narodnih skupnostih in bi bilo potrebno ustvarjati politični pritisk za sprejetje tega predloga. Avstrijska vlada je doslej namreč kljub obljubi v vladnem programu izvedla samo neko anketo začetek decembra 2009, odtlej pa ni bilo niti vabila na kakšno sejo napovedanih delovnih skupin.
3. Glede sosveta za slovensko narodno skupnost je ugotovljeno, da je že najmanj zadnjih 10 let napačno sestavljen in bi ga bilo treba reformirati, a vlada še naprej hoče delati z razveljavljenim sosvetom.
4. Pripravlja se reforma šolskega sistema, od rezultatov bo odvisna tudi bodočnost dvojezičnega šolstva. V zvezi s tem so nerešena tudi vprašanja od dvojezičnosti v otroških vrtcih do dvojezične popoldanske oskrbe, od problematike glasbene šole do potrebne kvalifikacije za ravnateljska mesta.
5. Pripravlja se upravna reforma z uvedbo upravnih sodišč na deželni ravni, z odpravitvijo deželnega šolskega sveta in preureditvijo celotne upravne strukture. V zvezi s tem lahko pride do poboljšanja, lahko pa tudi do poslabšanja možnosti za uporabo slovenščine.
6. Dežela Koroška mora zaradi po lastni krivdi povzročene finančne polomije varčevati; mdr. napovedujejo zaprtje številnih šol, med njimi mnogih dvojezičnih.
7. Dežela Koroška stoji tudi pred moraličnim bankrotom. V času, ko smo soočeni z odkrepitvijo skrajno desnih in protislovenskih sil na Koroškem in v Avstriji je močen glas slovenske manjšine nujno potreben. Vse politične odločitve bodo bistveno vplivale na življenje in obstoj koroških Slovencev. Omaloževanje samostojne politike vodi nujno najprej v folklorizacijo, v nadaljevanju pa v pospešeno asimilacijo narodne skupnosti.

Ovrednotili so dejavnost:
1. Na eni strani stoji 18 uspešnih pritožb na ustavno sodišče, od najuglednejših pravnikov izdelan osnutek za reformo Zakona o narodnih skupnostih, lastna iniciativa za internacionalizacijo odprtega vprašanja koroških Slovencev, osnutki in konkretni predlogi k vsakemu odprtemu manjšinskemu vprašanju. Na drugi strani stoji sodelovanje s Heimatdienstom, z nemško nacionalnimi silami in desnimi ekstremisti ter zagovarjanje avstrijske vladne politike.
2. Škandalozno ovrednotenje teh dejavnosti na strani pristojnega urada v Sloveniji pokaže, da sta, izraženo v finančni podpori, obe poziciji enakovredni. Ob tem je treba upoštevati, da je zagovarjanje pozicij pravne države v okolju, ki koroškim Slovencem že več ko pol stoletja odreka ustavnopravno zajamčene pravice, mučno in naporno delo. Odstopanje od teh pozicij, zanikanje pomena narodne zavesti in skrajna prilagodljivost do uradne avstrijske manjšinske politike pa v takem okolju seveda prinašajo pohvalo in nagrade. Res je, da je Slovenija na prvi pogled črtala sredstva vsem političnim dejavnikom koroških Slovencev. Vendar se tisti, ki so do Avstrije oz. Koroške ubogljivi, kajpada lahko zanašajo na to, da jim bojo izpad nadomestili, če bi bilo res potrebno.
3. Črtanje podpor za edino slovensko volilno skupino pomeni uničevanje gibanja, ki je najbolj povezano z ljudmi na podeželju, in je poglavje zase.
4. Narodni svet in tudi Enotna lista se na avstrijske podpore ne moreta zanašati. Objektivno se je Slovenija s tem odločila za podporo tistim, ki so se sprijaznili z asimilacijsko politiko.

Narodnemu svetu odobrena podpora ne zadostuje niti za najemnino prostorov in plačo ene tajnice. Vendar to ni odločilno, NSKS je tudi v preteklosti vedno spet deloval z idealisti in brez velikih finančnih podpor. Odločilno je, da taka politika financiranja koroških Slovencev s strani Republike Slovenije privede do prepira za podpore, namesto vsebinskega dela bodo društva in organizacije vlagale trud v tekmovanje za subvencije.

Nova manjšinska politika Slovenije pomeni zacementiranje politične razdrobljenosti koroških Slovencev, saj pri tistih, ki so že sedaj blokirali pomujanja za skupno zastopstvo. S tem bo Avstrija še laže delovala po načelu deli in vladaj. Prepričani smo, da bo tudi Avstrija zelo dobro razumela sporočilo, ki prihaja iz Ministrstva za Slovence v zamejstvu in po svetu: če gre za res, se Slovenija ne bo uprla vsebinski reviziji 7. člena Državne pogodbe. S tem se je odločila, da odvzame podporo nam, ki smo se takšni vsebinski reviziji Državne pogodbe doslej upirali.

Pod temi pogoji meni predsedstvo Narodnega sveta, da je razpust Narodnega sveta koroških Slovencev edini možni odgovor. Če bi nadaljevali kakor doslej in če ostane pri politični razdrobljenosti koroških Slovencev, bi za javnost veljalo, ko da se koroški Slovenci samo prepirajo. Mehanizma za demokratično reševanje in življenje naše raznolikosti, ki je nekaj samoumevnega, nam namreč nihče noče dati. Zaradi vtisa stalnega prepiranja pa zvodenijo vse še kako upravičene politične zahteve koroških Slovencev. Če odstranimo tistega akterja, katerega so, žal tudi s pomočjo raznih slovenskih predstavnikov, ožigosali, da zastopa radikalne pozicije, potem bojo k vsebinskim potrebam koroških Slovencev morali zavzeti stališče preostali akterji. Skrivanja in zanašanja na to, da bo že nekdo opravil potrebno delo, bo konec. Prepričani smo, da bodo ta resni korak razumeli tudi koroški Slovenci.

Vedno smo bili prepričani, da organizacija ni sama sebi namen, temveč služi stvari. V luči teh novo nastalih okoliščin meni predsedstvo Narodnega sveta, da pod danimi nespremenjenimi pogoji nadaljevanje dejavnosti NSKS ne bi privedlo do odločilnega, nujno potrebnega premika v manjšinski politiki.

Celovec, dne 8. marca 2010