Spoštovani člani ZNP, spoštovani bivši predsedniki in odborniki, dragi prijatelji in vsi, ki Vam je domača beseda tako pri srcu !

Najprej bi se Vam rad zahvalil za veliko zaupanje, ki ste mi ga danes izrekli in samo upam, da Vas ne bom preveč razočaral. Zavedam se namreč tudi tega, – in to je bosanski pregovor- da se tisti še ni rodil, ki je vsem ugodil. Seveda se bom pa trudil z vso svojo močjo, z vsem svojim ugledom in z vsemi možnimi političnimi sredstvi, z mojim znanjem in mojimi izkušnjami in seveda z mojimi kontakti, da se stvari premaknejo z mrtve točke in da bomo živeli v bodočnosti v drugem okolju, po možnosti v drugi Koroški.
Rad bi se pa zahvalil tudi bivšemu predsedstvu s Karlijem Smoletom na čelu, saj je bil on s svojimi sodelavci tisti, ki je čuval žerjavico, da ni ugasnila in bil je tudi tisti, ki je to žerjavico na koncu še krepko razpihnil.
O Karliju ne bom dolgo govoril, saj ga vsi dobro poznamo, omenil bi samo to, da sem imel danes v rokah zaprašen gimnazijski Dijaški glas iz leta 1962, z literarno političnim prispevkom Karla Smoleta. To se pravi, da deluje politično že več kot 50 let, saj je bil aktiven že pred tem, na Plešivcu. Spremljal je mojega očeta tudi kot zastopnik študentov ob prvem volilnem boju po dolgem času, leta 1965, mislim, da je šel tedaj celo kot mladinc sam na krajevni sestanek v Slovenji Plajberk. Sledila je massa funkcij, tja do Avstrijskega Parlamenta na Dunaju. Karli, najlepša hvala in velik aplavz za njega in njegov team.
Spoštovani člani ZNP !
Oprostite mi, če Vam najprej povem, da ne morem danes govoriti tu brez nekih notranjih emocij, saj je bil moj oče leta 1949 soustanovitelj NSKS in od leta 1960 skoraj devet let njegov predsednik, drugi predsednik NSKS. Tedaj je prišlo predvsem na področju šolstva do važnih premikov in tudi do konsolidacije manjšinskega šolskega oddelka in slovenskega nadzorstva na dvojezičnih šolah. Poleg dnevnih pritiskov je bil kar dvakrat pred sodnikom in vsaj enkrat ga je tožil KHD, ker je oče menil, da spada KHD pod odstavek 5 člena VII Državne pogodbe. Tedaj je bil oče obsojen na teden zapora ali denarno kazen. Spominjam se tudi težke finančne situacije, ko enkrat niti NSKS niti Mohorjeva nista mogla več nositi bremena Našega tednika in je šel oče k nekemu kmetu, Kosmu na Mačah, ki je iz kašče potegnil 10.000 šilingov in jih posodil Narodnemu Svetu, ki je to spet dal Mohorjevi, ki je potem lahko izplačala plače nastavljencem. Drugič spet se je našel mrtvaški venec v eni naši sobi, ki zaradi zidanja ni imela oken. Verjetno pa imate tudi vi podobne izkušnje. To je ena dediščina, druga očetova pa je ta iz katoliške cerkve, kjer se je njemu skupaj z Dr. Walsteinom posrečilo priti do sožitja in do Skupne Koroške vsaj na cerkvenem področju.
Dragi prijatelji !
Verjetno pričakujete programski govor, govor, ki bi se dotaknil vseh zgočih področij našega življenja. To se ne bo zgodilo, saj bom o tem razpravljal tudi z mojimi sodelavci, lahko pa ponudim mix konkretnih pogledov in splošnih misli, iz katerih bo razvidna moja bodoča pot in pot odbora.
Ta odbor smo formirali kar nekaj tednov, ker ni bilo enostavno dobiti poslevodečega podpredsedenika z delnim karenčnim dopustom, tudi s tajništvom ni bilo tako lahko, ni bilo pa niti lahko z ostalimi odborniki, ker je bilo kandidatov v nekem smislu veliko preveč. Zato sem neformalno ustanovil posvetovalni gremij, v keterem bo preko 100 vidnih osebnosti naše manjšine, kot so Dr. Tomi Partl, veleposlanik Lojze Kraut, DDr. Marjan Wakounig, dipl. inžiner Hanzi Mikl, „Gams“, Rudi Vouk in veliko število drugih izrednih osebnosti. Ta dolga lista fantastičnih rojakov me je še bolj opogumila, da vendar prevzamem to funkcijo, s katero sem nekako že računal, ampak šele čez 3 – 4 leta. Problem je pa bil ta, da je bilo treba najti pravo ravnotežje med dolinami, med močnimi krajevnimi društvi in tudi med mladimi in starimi. Na žalost imamo v odboru samo eno žensko, tudi predstavnika, ki živi na Zili, še iščemo.

O splošni filozofiji:
Zdi se mi, da je od ključnega pomena za NSKS in za manjšino, da se angažiramo pri našem delu v takem smislu, da pride do bistvene spremembe klime na Južnem Koroškem in na Koroškem sploh. Da imidž Koroške ne bo več obrambeni, proti Dunaju, proti Bavarcem ali pa se proti kom, ampak, da bi imidž bil pozitiven, da bi bila dvojezičnost bogastvo za Koroško, da bi bila Koroška zanimiva predvsem in ravno zaradi tega in da bi pri takem postopanju ne bilo poražencev, … nasprotno. Če stvar dobro izpeljemo, bodo zmagovalci vsi: Narodna skupnost, Koroška in Avstrija. Moramo torej menjati paradigme.

V takem novem vzdušju, v katerem naj pridobijo tudi južnokoroške občine, v takem vzdušju sem prepričan, bo tudi lažje reševati odprta vprašanja. Pravim lažje, vem pa seveda, da ne bo lahko.

Kar se tiče konsenza, mislim, da ga moramo najti n a j p r e j znotraj narodne skupnosti, znotraj narodne skupnosti. Skupno zastopstvo je še vedno cilj, vprašati se pa moramo, kaj je možno ter zaželjeno – in kaj je realistično. Realistično NI, da bi imeli tako skupno zastopstvo že jutri. Že jutri pa moramo rešavati neka zgoča vprašanja. Torej je važno, da govorimo s skupnim jezikom, da gremo v pogajanja enotni. Če pomislimo na S K U P N O SPOMENICO IZ LETA 1955, POTEM VIDIMO, DA TUDI TO NI GARANT ZA LAŽJE USPEHE. Vsekakor je pa to 100x boljše, kot pa tri različna mnenja. Nima pa smisla izgubljati čas, energijo in dobro voljo, ki jo rabimo na mnogih drugih področjih. Agirati moramo usklajeno, inteligentno in enotno. Tako se bodo naši izgledi za uspeh seveda povečali. Razveselili bomo pa tudi naše ljudi, ki so se utrudili kreganja, sporov in razdvojenosti. Ravno tako kot vedno večje število Korošcev, tudi oni hrepenijo po sožitju, harmoniji in po zmanjšanju napetosti.

Skušali bomo torej doseči sporazum, konsenz, sporazum torej znotraj manjšine, potem pa še širše, na Koroškem in v Avstriji. Skupna Koroška bo naš cilj, ki pa ni popolna brez slovenske narodne skupnosti, saj bi se potem širil fenomen, ki ga poznamo iz medicine. Širila bi se fantomska bolečina, ker bi manjkala ena noga skupnega telesa, ena kultura v deželi, to pa niti ni zdravo, medicinsko in psiholosko, niti ni perspektivno, saj brez obeh nog, brez obeh kultur ne moreš v bodočnost.
Torej najprej da menjamo klimo v deželi, da bo naša prisotnost nekaj pozitivnega.
Na naslednje mesto ne bi postavil table, ampak kar nekaj tem, kot so naša krajevna društva, občinski odborniki, kultura, vendar bi rad posebej omenil šolstvo.

Šolstvo je v infrastrukturnem in kvantitativnem smislu verjetno kar dobro rešeno, tudi prijave rastejo, vendar imamo vsi občutek, da stvari ne tečejo optimalno, da je ravno na tem področju potrebno, da stvari pogledamo z novim pogledom in novimi kriteriji. Ravno zato sem izredno vesel, da imamo odličnega pedagoga, enkratnega teoretičnega IN praktičnega poznavalca šolstva kot podpredsednika, Danila KATZA. H V A L A DANILO ZA TVOJO PRIPRAVLJENOST, DA SODELUJEŠ, hvala za sveži veter in Tvojo mladost in hvala za Tvojo pripravljenost, da sodeluješ v odboru NSKS in še naprej na šolskem področju. Zahvaljujem se pa tudi učitelju Tomu Millonigu, ki je pripravljen sodelovati v strokovnem svetu in seveda vsem ostalim pedagogom. Hvaležen sem vsakemu posamezniku.
Brez podrobnosti bi še omenil Glasbeno šolo, dvojezično otroško varstvo in morebitne druge pedagoške ustanove, pri katerih bi bilo morda koristno, da pridejo one ali pa njihovi problemi pod mikroskop. In seveda je potrebno na vseh imenovanih področjih najti s o l i d n o finančno bazo, da bodo učitelji lahko delali in načrtovali mirno in dolgoročno. Nove ideje so dobrodošle in ravno pred kratkim sem prebral dolg članek o najboljši šoli v Nemčiji, Sophie-Scholl-Schule Essen, ki je dobila pred kratkim prestižni „Deutscher Schulpreis“. Tam ni redov, tam izdela učitelj učni načrt skupaj z učencem, če odpove učenec, najprej vprašajo učitelja, če je vse v redu. Morda to ni pravi model, ampak bodimo kreativni. Vsekakor tudi ni tako lahko v ogromni NEMČIJI – BITI NAJBOLJŠI. Na Koroškem, v Avstriji pa hočemo ravno to. Da smo med najboljšimi (v oklepaju, na nekaterih področjih smo to že dosegli, saj dobivamo kar vrsto nagrad).
V tem duhu bo NSKS – če bodo finance dovolile – ustanovil tudi skromen štipendijski sklad, za socialno šibke in za nadarjene študente.
Spoštovani in dragi delegati ! Mladina je naš največji kapital in če se NE borimo za našo mladino, KI JE naša bodočnost, potem se pravzaprav borimo v prazno. Zato imamo v novem odboru tudi nove in mlade obraze, predvsem sta to DEJAN ZWITTER IN DANILO KATZ, IN zato je v tem smislu signal tudi novi tajnik NSKS Marko Oraže, ki je do sedaj delal z mladino in ki ima že kar nekaj izkušenj z mladinskim delom v Selah in v Celovcu !
Če pa hočemo da bo naša mladina kar najboljše šolana in najboljše kvalificirana, potem bi bilo tudi važno, da se vrne na Koroško, da ostane na Koroškem. Tu bi si želel, da bi bilo sodelovanje s SGZ čim tesnejše, da proučimo s pomočjo Karlija Hrena in s pomočjo italjanskih Slovencev vse modele financiranja s sredstvi EU, da pogledamo kaj nam nudijo franšizni sistemi, kaj nudijo avstrijske in druge firme v Sloveniji v smislu zaposlitve v bližini – vse s ciljem, da čim več naših absolventov ostane z družinami na Koroškem, četudi bi eventualno delali v regiji, kot je Ljubljanska kotlina.
Torej otroško varstvo, šolstvo in nato zaposlitev v bližini domačega kraja.
Deželni glavar Durnwalder recimo želi, da noben Južni Tirolec nima več kot 20 km na delo.
Vprašali se boste tudi, kaj nameravamo narediti s krajevnimi napisi.
Moja osnova je avstrijska ustava, torej državna pogodba,
moja druga osnova je pravosodstvo, to se pravi odločitve avstrijskega ustavnega sodišča in v tej zvezi bi se rad demonstrativno zahvalil Rudiju Volku, za njegovo neumorno energijo, za njegovo strokovnost in za vse njegove uspehe. In ponavljam, tudi če bi Rudi vse te postopke izgubil – ustavno sodišče je tu ravno zato, da pomaga in da se zavzame za skrbi državljana. Rudi Vouk pa je vedno zmagal in se mu iskreno zahvaljujemo in mu čestitamo. On je eden od naših najboljših in se Ti Rudi zahvaljujem še enkrat, da si pripravljen sodelovati v strokovnem svetu, posebno pa na ustavno – pravnem področju.
Jasno je pa tudi, da se table ne postavljajo v nekem političnem vakuumu in bomo pač morali poleg juridične plati upoštevati tudi politiko , ki naj bi bila, kot vemo, umetnost možnega. Ne da bi šel v detajle je pa jasno, da bo novi NSKS skušal doseči o p t i m a l n o rešitev, maksimalno doseči bo verjetno težje. Zaradi tega pričakujem kritične reakcije znotraj novega odbora, pa tudi znotraj moje družine. Tudi to je realnost in tudi tega se zavedam.
Ena dosti obrobna tema so tudi nemškogovoreči sodržavljani, ki gorijo za našo stvar, kot je to družina Mosser iz Grebinja, kot so mnogi drugi, ki so poročili Slovenke, so taki, ki so v nekem smislu Sympathieslowenen, te bi sigurno rad nagovoril, nagovoril bi pa rad tudi take, ki so se deloma oddaljili, organizacijsko ali pa narodnostno, veliko število med njimi še žebra v cerkvi pismeno slovensko, zato govorimo v okviru cerkve o tem, da moli ob nedeljskih mašah še kakih 22 do 23.000 vernikov slovensko, to so naši bratje v Kristusu, ampak tudi možni simpatizanti NSKS oz. manjšine. V tej zvezi bi rad omenil tudi rastoče število takih bivših Jugoslovanov, ki so ali niso odličnjaki na naših šolah, ki se niso samo popolnoma integrirali v naše manjšinsko društvo, ampak so na naših šolah odličnjaki, zmagujejo na naših govorniških natečajih, kot recimo Irma Bajrič iz naše občine, ki je hotela postati frizerka, pa sem jo nagovoril ob koncu osnovne šole. Končala je nižjo gimnazijo in potem trgovsko akademijo. Sedaj študira v Celovcu. Tudi v Zvezi že dela nakaj odličnih bivših Bosancev. Tudi to je en rezervoar, na katerega moramo misliti, seveda pa to ni naša priotiteta. Prioriteta je še vedno naša skupnost, naša kultura, so naše družine, so naše organizacije.
Imam še mnogo idej, pa zaradi pozne ure ne bi govoril o vseh.
Ena taka je tudi ideja o samoobdavčitvi, saj je NSKS kar nekajkrat zabredel v finančne težave in tudi odvisnost od drugih virov oziroma odvisnost od hitre ali pozne , oz. zakasnelega prenakazila sredstev je v nekem smislu ponižujoča.
Predstavljam si kakih 10 evrov na mesec za posameznike, oziroma kakih 50 evrov na mesec za firme. Prostovoljno in magično število bi bilo nekje med 500 in 1000 dobrotnikov. S tem bi lahko financirali našo infrastrukturo in začeli s skromnim štipendijskim skladom. Prosim že sedaj Marka Oražeja, da razmišlja o primernem modelu in prosim tudi Vas vse za ideje in iniciative.
Morda bomo šli tudi na Dunaj obiskat Židovsko občino, ki je približno tako velika, kakor mi – ali pa druge podobne manjšine, ki cvetijo. Vedno se lahko obogatimo z dobrimi idejami in dobrimi praksami iz konkretnega življenja drugih.
Dragi člani ZNP !
Mnogo vprašanj, vprašanj, ki tudi Vas zanimajo, je ostalo neodgovorjenih, tako kot je uradni jezik, bodočnost NOVIC, konsenzne skupine, ali recimo problem Kočevarjev in njihovo izenačavanje z našim položajem , bodoča struktura ZNP in način volitev, … in druga vprašanja. Tudi tega se zavedam. Istočasno pa bi rad poudaril, da na eni strani na vsa vprašanja nimam odgovora, na drugi strani bi pa rad nekatere probleme premlel in predebatiral v okviru novega odbora. Pritegnil bom tudi kakega člana neformalnega svetovalnega gremija, saj ravno daljnosežna vprašanja, vprašanja z dolgoročnimi posledicami nočem reševati sam. Več ljudi več ve in vsi ljudje vse vedo. Gotovo pa vedo več kot jaz sam.

Izredno me veseli, da je danes med nami cela vrsta sinov in celo vnukov soustanoviteljev NSKS ali pa članov prve ure, kot so Podnarjevi/Waldhauserji, Pajovcovi/Wuttijevi ali pa Užnikovi/Olipovi iz Sel in mnogo mnogi drugi, ki jim je NSKS pri srcu.
Dragi zaupniki !
Ob koncu in zaenkrat še sledeče !
Nahajamo se v prelomnem času.
Nahajamo se v času, ko se odpirajo gotove – in gotove NOVE možnosti.
Nekateri govorijo o luninem oknu, drugi o trenutni ugodni oziroma ugodnejši konstelaciji.
Ljudska stranka je signalizirala pripravljenost reševanja odprtih vprašanj, Peter Kaiser je novi predsednik Soc. stranke, Kaiser, ki ima sinova že dolga leta pri SAK-ju in tudi v slov. šolah (?), na Dunaju imamo PRVIČ dva ministra, ki sta člana manjšine gradiščanskih Hrvatov, Norbert Darabos in Niki Berlakovich, in predvsem Berlakovich dela zadnje čase pritisk na kanclerja, da bi končno rešil problem krajevnih napisov. Tudi Werner Fayman sam – želi rešitev problema, tako se je vsaj izrazil. Bliža se tudi 90. obletnica plebiscita, naslednja okrogla bo 100-ta obletnica. Komunizem je padel, Jugoslavije ni več, Slovenija je uspešna partnerska, prijateljska država Avstrije v okviru EU in tudi NSKS je dobil novega predsednika.
Okno je torej odprto, to vsaj trdijo vsi, ki jih ta problematika zanima, tudi zvezni predsednik, in mislim, da je prav, da to priliko izrabimo.
Naši ljudje na terenu trpijo zaradi teh nerešenih problemov, širi se pesimizen, rezignacija in notranja emigracija. Tako pot nočemo nadaljevati.
Ogromno število članov strokovnega sveta, ogromno število prireditev naših kulturnih društev, ogromno število naših rojakov uspešnežev od tu do Bangkoka, kjer dela naš Marko Kreutz za eno svetovno tiskovno agencijo, neverjetno število zdravnikov, pravnikov in učiteljev in mnogo mnogo drugih uspešnih rojakov nam dajejo odlično osnovo za optimizem, za upanje in za več s a m o z a v e s t i.
S to samozavestjo, s to kvaliteto sicer ne bomo spremenili obličje zemlje, morda pa situacijo znotraj manjšine, spremenili bomo obličje Koroške, morda klimo sedanje Koroške, klimo Skupne Koroške.
HVALA DA STE MI PODARILI VAŠE ZAUPANJE IN VAŠO NAKLONJENOST IN – VAŠO POZORNOST.