Vinko Ošlak

Kdo zastopa koroške Slovence?

Koroški radio ORF v Celovcu ima ob ponedeljkih zvečer oddajo, ki bi lahko bila nekaj zelo dobrega, ko bi ji uspelo biti to, kar obljublja naslov: Streitkultur – kultura prepira ali spora. Žal je to skoraj v vseh primerih, ko sem oddaji prisluhnil, bolj ali manj le „Streitunkultur” – nekultura, nekaj nasprotno od kulture dobrega spora. Krivda je predvsem pri voditelju te oddaje Wolfgangu Dittmarju, ki mu v redakciji očitno niso povedali, kaj je vloga diskusijskega voditelja. Namesto, da bi se postavil v položaj nevednega poslušalca in bi zgolj spraševal in skrbel za diskusijski red, se ima sam za glavnega protagonista in eksperta katere koli teme; z gosti polemizira, namesto da bi jih zares spraševal, povrhu pa jih poučuje in jim dopoveduje, kaj bi bilo prav.
Še toliko bolj je diletantsko vodenje te oddaje prišlo do izraza v ponedeljek, 7. decembra, ko se je naslov glasil: Wer vertritt die Kärntner Slowenen – Kdo zastopa koroške Slovence? Podnaslov je razodeval že predhodno utrjeno sodbo voditelja oddaje: „Tri organizacije – tri pozicije brez skupne usmeritve.” Povabljeni so bili: Vida Obid, publicistka, Vladimir Smrtnik za Koroško enotno listo, Karel Smolle za Narodni svet koroških Slovencev, Bernard Sadovnik za Skupnost koroških Slovenk in Slovencev in dr. Marjan Sturm za Zvezo slovenskih organizacij.
Voditelj oddaje Wolfgang Dittmar je v svojih formulacijah, ki so bile bolj instrukcije gostom kakor pa vprašanja, še močneje podčrtal že tako ves čas prisotno politično stališče sovražnikov, nasprotnikov in žal tudi zaveznikov koroških Slovencev, da je korenina vsega zla in nerešenih vprašanj neenotnost in organizacijska razdeljenost in razpršenost Slovencev na Koroškem. Žal temu političnemu nesmislu pritegujejo tudi politiki in uradniki v Ljubljani, ki so sami med seboj še veliko bolj razdeljeni kakor pa tisti, ki jim ta nauk ves čas dajejo, pri tem pa nimajo nobenega načela, po katerem bi uredili svojo politiko do slovenske narodnostne skupnosti v Avstriji.
Tu se moram strinjati z mnenjem dr. Šturma, da je nazorska, politična in organizacijska razdeljenost normalen pojav demokracije in nikomur ne pride na misel, da bi očital še veliko večjo razdeljenost nemško govorečih Avstrijcev, ki si oporekajo in nagajajo celo v okviru iste stranke, kaj šele med strankami. Tudi to je del demokratičnih pravil igre.
Enako pa se moram strinjati s Karlom Smolletom, nekdanjim poslancem v državnem parlamentu na Dunaju in sedanjim predsednikom Narodnega sveta koroških Slovencev, da Slovenci, če hočejo kaj doseči, nujno potrebujejo izvoljeno strukturo, v kateri bodo vse tri samostojne organizacije enakopravno zastopane v smislu parlamentarnega reda in načina delovanja. – To bi pravzaprav šele dokončno zagotavljajo avtonomijo posameznih organizacij, narodni skupnosti pa vendar zagotovilo en narodni glas proti enemu narodnemu glasu nemško govorečega avstrijskega prebivalstva, ki ga zaenkrat prav tako ni, ampak si nemško govoreči za to izposodijo kar državne strukture, ki bi morale pripadati vsem, torej tudi Slovencem.
Žal pa med diskutanti ni bilo nikogar, ki bi jasno povedal, kje je ovira, da do take parlamentarne slovenske strukture ne pride. Oviri sta načelno dve. Prva je ta, da najbrž vse tri organizacije menijo ali vsaj delajo tako, kakor da vsaka zase že sama pomeni prav tako splošno zastopstvo Slovencev. Tega sicer nobena od treh organizacij ne izreče, a slepa ulica njihovih medsebojnih odnosov in (ne)zmožnosti dogovarjanja tako kaže. Druga ovira pa je prastara dogma vseh dosedanjih voditeljev koroških Slovencev, pa naj gre za levo ali desno stran ali tisto po sredini, ki jo izraža geslo: Ne damo se preštevati! (Na kakšni osnovi so potem izračunali, da so manjšina?) Volitve v tak slovenski „parlament” bi namreč zahtevale sestavo volilnega katastra, to pa bi bil akt preštevanja.
Dogma o nepreštevanju, ki je koroške Slovence že kmalu po plebiscitu takoj stala izgube kulturne avtonomije, ki jo je prva avstrijska republika Slovencem ponujala, a so jo ti zavrnili, ker bi to pomenilo preštevanje. Avstrijske oblasti pa koroških Slovencev nimajo že od Marije Terezije naprej ne le preštete, ampak tudi kar se da sistematično obdelane v obsežnih fasciklih in arhivskih škatlah, kakor pač nemški duh to narekuje in je Slovencem to nekaj povsem tujega. In tudi sicer: koliko pa je vredno slovenstvo, ki si ga ne upam javno priznati? Približno toliko kakor vera, ki si je ne upam javno izpričati pred ljudmi. Prav zaradi te dogme in njenega zgodovinskega vzdrževanja je južna Koroška postala permanentna učilnica šibkega značaja na odprtem in tako tudi motor odpadništva. Nekateri odpadejo, ker so se v tej učilnici naučili skrivaštva in potuhnjenosti, kar naglo pripelje v narodni odpad – drugi pa odidejo v drugo skupnost, ker značajske šibkosti v prvi ne morejo več prenašati. Značajsko oslabljena skupnost pa ni neprijetna le sama sebi in svojim posameznim članom, ampak tudi drugemu narodu, s katerim živi ne le v sosedstvu, ampak v navzkrižni prepletenosti v isti dolini, isti vasi, isti hiši in velikokrat kar v isti družini. Kako naj jezikovni Nemec spoštuje jezikovnega Slovenca (saj drugih, celovitih Slovencev, na Koroškem skoraj ni več), ki hoče to biti le na skrivaj, kot „dvojezičnik” z že davno obledelim izgovorom, da noče „biti preštet”?
Avstrijcem nemškega jezika pa bodi povedano tole: Kar je zapisano in zagotovljeno v avstrijski državni pogodbi, in v njej je tudi 7. člen, ki govori o Slovencih na Koroškem in Štajerskem in Hrvatih na Gradiščanskem, ni koroška, ampak vseavstrijska, državna zadeva, ki ni odvisna od ustrezne ali neustrezne organiziranosti koroških Slovencev, od njihove edinosti ali razdeljenosti, njihove sporazumnosti ali skreganosti; ki ni odvisna od takega ali drugačnega „konsenza”, še posebej pa ne od „zdravega ljudskega občutka”, o katerem z več ko šestdesetletno zamudo baja koroški deželni glavar, ki mu še niso povedali, kdo je vojno izgubil in kdo je v njej zmagal. Rešitev slovenskega vprašanja v Avstriji sploh ni koroška tema, ampak je dolžnost avstrijske vlade in njenega vsakokratnega kanclerja do držav sopodpisnic avstrijske državne pogodbe, na kateri temelji avstrijska suverenost. Kdor te dolžnosti ne opravi v duhu in po črki pogodbe, ta spodkopava temelje avstrijske suverenosti – in to je glavna politična tema v državi, ob kateri bi morali biti enako zaskrbljeni avstrijski državljani slovenskega ali nemškega ali katerega koli drugega jezika. Žal pa je to preprosto resnico silno težko dopovedati tudi politikom v Ljubljani, tudi če jim pišeš ali govoriš po slovensko. Morda pa, tem novopečenim evroangležem, razumevanje onemogoča prav raba slovenščine…

Večer, Maribor, 10.12.2009