»ZLO« KONTRA »DOBRO«
Ko sem pred kratkim obiskal koncentracijsko taborišče Auschwitz (polsko: Oswiecim) je velik napis »Arbeit macht frei« pri vhodu zbujal posebno pozornost. Od 14. junija 1940 do 27. januarja 1945 so tam zgubili približno 1,1 milijona Judov, 150.000 Poljakov, 23.000 Romov, več kot 15.000 vojnih ujetnikov Sovjetske zveze in 25.000 ujetnikov drugih narodnosti življenje. Pod temi pogoji se gleda napis iz tega časa v drugi luči, saj je bil povezan z zaničevanjem vseh prisilnih delavk in delavcev. »Arbeit macht frei« je pomenil garanje do smrti in žrtve so našle šele v smrti svobodo.
Spominski križev pot vodi od enega taborišča v drugega, ene barake v drugo, enega razstavnega prostora v drugega. Pretrese me razstava obutev, ki spominja na trenutek, ko so jo otroci, mladinci in odrasli prepustili zanamcem.
Kaj je rojilo storilcem po glavi, da so na najkrutejši način izročili nedolžne smrti? Niso imeli srca? Niso mislili ob tem na svojo družino in na svoje otroke? Niso dobili povečini teh storilcev humanistično nekateri celo versko vgojo? Kako zmore »normalna« oseba izročiti soseda storilcu? Pravilnega odgovora ni možno najti.
NARAVA ZLA ZAPUSTI POSLEDICE
Mislim, da je tudi »narava zla« prirodno dana in iz vzgojnih, humanističnih, verskih in drugih razlogov manj ali več izbruhne. Vsak želi biti del družbe in od nje sprejet ter v dobrih rokah. V slučaju, da deli družba ljudi v vredne in manj vredne se razvija črnobela porazdelitev, ki zahteva od državljana jasno opredelitev. Pranje možganov obsenči človeško mišljenje in mu onemogoči da zna razlikovati. Propaganda, podkrepljena s strahom, ki mu zleze v kosti, manipulira človeka in verjame, da manj- oziroma ničvredne rase ogrožajo izvoljeno raso. Pot vodi v mislih, besedah in dejanjih ali od propagande, manipulacije k diskriminaciji. In ta narašča po količini in kakovosti. Naposled se ta človek ne prestraši več pred grozodejstvi. Manipulacija dobi nadaljevanko tudi po koncu vojne in se izraža v samoprevari. Poznam neko osebo, ki je do smrti zanikala obstoj koncentracijskih taborišč. Pa ni edina.
NARAVA V DOBREM SEDI NA KRAJŠI VEJI
Temu nasproti je »narava v dobrem«. 14. avgusta 1941 je šel frančiškanski pater Maksimilijan Kolbe v koncentracijskem taborišču Auschwitz namesto družinskega očeta v smrt. Nek zapornik je ubežal iz taborišča in zaradi tega je moralo deset ujetnikov umreti. Ob selekciji je padla kocka na mladega družinskega očeta Franciszeka Gajowniczega. Pater Kolbe: »Želim umreti za ujetnika. Jaz sem katoliški duhovnik in nimam družine.«
»Narava dobrega« je v času strukturalnega nasilja zamolčana kot grob, zatirana in navidezno obrobni pojav. Ob masivni propagandi je bilo za večino težko ohraniti trezno glavo in razlikovati duhove. Udobno je bilo iti s tokom in ne biti prikrajšan udobnostih oziroma žrtvovati življenje. Prijetno je bilo prevaliti odgovornost na političnega mesija in pokriti vest s plaščem nevednosti, izpodrivanja in skrajšanja do nepomembnosti. Kdor je imel sočutje, je razlikoval duhove, imel tankočutnost v srcu in v vesti, spoštoval človeško dostojanstvo in resnico ter ni podlegel množičnem gibanju. Kdor ni podlegel propagandi, manipulaciji, pranju možganov in obči histeriji je upošteval človekove pravice doma in na fronti, se ni udeleževal gonji proti drugim rasam, se uprl grozodejstvu ali pa umrl kot mučenek pater Kolbe.
Peter Fantur, 02.12.2019
Slike:
1ff64453-97fb-426d-b4f7-d8a10a62e213 2.JPG: seznam zapornikov tudi z dvojezičnega ozemlja (Foto: Paul Strohmaier!)
IMG_1245.JPG: vhod v taborišče Auschwitz (Foto: Fantur)
IMG_1265.JPG: obsojeni na smrt (Foto: Fantur)
IMG_1297.JPG: kanister za ciklon B, strupen plin (Foto: Fantur)
IMG_1334.JPG: morišče v koncentracijskem taborišču Auschwitz (Foto: Fantur)
IMG_1335.JPG: vzorec koncentraijskega taborišča (Foto: Fantur)
IMG_1377.JPG: taborišče Birkenau-Auschwitz (Foto: Fantur)
IMG_5096 3.jpg: Prizanašali niso otroke, žene, stare, .... (Foto: Fantur)
IMG_5101 2.HEIC: oddali so zadnjič svojo obutev (Foto: Fantur)